+
Muzej Velenje, Ljubljanska cesta 54, 3320 Velenje
E-pošta: info@muzej-velenje.si
+
Telefon: 03 898 26 30
Fax: 03 898 26 40
+
Odprto: torek - nedelja, 10.00 - 18.00
Zaprto: ponedeljek
+
English language
Deutsche Sprache
   
  Velenjski grad
 

Opis gradu iz leta 1885 pravi takole: "Grad leži na 210 čevljev (66,4 m) visokem, pogozdenem griču, s katerega je čudovit razgled ... Grad, ki ga obdaja močno, z bršljanom poraslo obzidje, oblikuje nepravilen pravokotnik. Je masivna, starodavna, na skalo postavljena stavba s klaftro debelimi zidovi, dve nadstropji visoka. Čeprav je že hudo star, je e dobro ohranjen. V obzidju so trije, okroglo stavljeni stražni ali obrambni stolpi, opremljeni z majhnimi, komaj 1-2 kvadratna čevlja velikimi okenci, ki so rabila za obrambo. Zahodno od gradu ob obzidju je grajska kapela s (prazno) grobnico in letnico 1660. To kapelo so pa pozidali dosti pozneje od gradu. Zahodno od gradu naj bi v prejnjih časih baje držal podzemni hodnik proti gradu. Grad ima 24 sob, viteško dvorano (na zunanji strani balkon), sprejemno dvorano, malo in veliko jedilnico ter knjižnico.
V spodnjih prostorih gradu so samo kleti z železnimi vrati. V kletnih prostorih pod viteško dvorano je najti tudi gladovalni jašek, ki je precej globok in v katerem je svoj čas pač tičal prenekateri ubogi obsojenec. Dovozna vrata, stavljena v obzidje, držijo na prvo dvorišče in na prosto okoli gradu. Do vhodnih vrat v prvem nadstropju gradu držijo na zahodni strani stavbe narejene stopnice. Da bi velikih železnih vhodnih vrat ne bilo treba zmeraj odpirati, imajo na sredi 1 m visoko odprtino, skozi katero lahko ljudje vstopajo in izstopajo. Grad je znotraj imenitno opremljen. Tu je veliko umetelnega, starodavnega in dragocenega pohištva iz 14 in 15. stoletja. V dveh sobah je videti tudi starinske peči. V viteški dvorani visi na stenah vse polno starega orožja, mečev, opreme in oklepov iz omenjenega časovnega razdobja. Na južni strani, zunaj gradu, je 55 m globok vodnjak, iz katerega je mogoče s pomočjo velikega železnega vztrajnika črpati vodo. Obstaja tudi 26,5 m globoka cisterna. Že pred nekaj leti se je prišlo v grad prek vzdižnega mostu, ki so ga sedaj zamenjale stopnice. Za vrtom na južni strani gradu se razprostirajo lepi parki, vzhodno od njih pa je v gozdu skrita ledenica s stožčasto streho."

Janischev opis je mogoče dopolniti z nekaterimi nadrobnostmi. Letnica 1558, vklesana na prekladi portala v vhodnem stolpiču, datira modernizacijo obzidja in njegovo utrditev z jugovzhodno rondelo ter obemo okroglima stolpičema - vhodnim in severozahodnim. Ob injiciranju obzidja 1979 je bilo ugotovljeno, da je obzidje na mestu severozahodnega stolpiča prvotno potekalo v mehkem loku, ne da bi bilo posebej utrjeno z dodatnim obrambnim objektom, medtem ko sta šalasta polstolpa na zahodni in severni strani z njim sočasna.

Mogočni renesančni vzhodni rondel ima v podstrešni etaži, oprti s konzolnim vencem, še vedno v neokrnjeni obliki ohranjen obrambni sistem, ki ga opredeljuje sosledje strelnic in izlivnic za smolo.Portal nad stopniščem, ki na severozahodni strani drži v notranji grad, je kamniten, polkrožno sklenjen, s starimi kovanimi vratnicami. Pripelje nas v vežo, v kateri so pred nekaj leti odstranili lažni obok, tako da je zdaj spet stropana z značilnimi zmozničenimi tramiči, medtem ko so ključasto strelnico nasproti vrat, ki je nekdaj varovala dostop, pred nekaj leti samovoljno zazidali. Na dvorišču so vhodi v pritlične kleti severnega in zahodnega trakta delno še opremljeni s poznogotsko-renesančnimi portali s starimi kovanimi vratnicami in tudi nekaj svetlobnih lin je tu še tega časa, medtem ko vsi drugi arhitekturni elementi - z izjemo renesančnih arkad - datirajo zadnje pomembnejše prezidave gradu v leto 1858. V zadnjih letih so žal zazidali tudi gladovalni jašek v kletnih prostorih severnega stanovanjskega trakta.

Stavbna zgodovina gradu je v temeljnih obrisih znana. Prvotni grad je imel obliko iregularnega kastela z manjšim stolpičem v severozahodnem vogalu in verjetno že kmalu nato - če ne celo istočasno - pozidanim ozkim palasom ob južnem delu zasnove. Grad so v tej obliki pozidali sredi 13. stoletja, naslednja obdobja pa označuje sukcesivna pozidava razpoložljivih površin znotraj obzidanega prostora. Pomembnejši poseg iz tega časa pomeni pozidava močnega okroglega obrambnega stolpa na jugozahodnem vogalu zasnove, ki ga datiramo v poznogotsko dobo. Šele na začetku 16. stol. so novi posegi občutneje spremenili dano stavbno tkivo. Na vzhodni strani so h kastelu z zunanje strani prislovnili nov trakt, s katerim so zaobjeli tudi severni del prvotne zasnove; pri tem so podrli del severnega kastelnega obzidja in z novim traktom ustvarili stopniščni zamik, posihmal dostop v notranjost gradu. V času zrele renesanse, ki ga okvirno opredeljuje letnica 1558 na vhodnem portalu, je grad v temeljnih potezah dobil današnjo podobo. V grajskem jedru so obokali kletna prostora v zahodnem traktu, dvorišče so opremili z arkadami, poznogotsko zunanje obzidje pa utrdili z dvema stolpičema in mogočnim rondelom. Poznejše prezidave so se večidel omejile na prilagajanje arhitekturnih posamičnosti, predvsem oken in vrat, vsakokratnemu okusu. (Povzeto po: Ivan Stopar, Grad Velenje, Šaleški razgledi 2, Velenje 1989).

Velenjski grad je nastal pozno, vsekakor pa pozneje kot istoimenski trg, ki je 1264 izpričan z "meščani" Gebhardom, Reyncherom in Hermanom von Weln.1270 nastopa Gundachero de Welen kot porok za Gundacherja Kunšperškega, ki so ga bili zajeli ljudje krškega škofa. Gundacher je tako prvi izpričani gradnik na velenjskem gradu, katerega pravi lastniki pa so bili gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Leta 1322 sta Friderik Kunšperški in njegova soproga Neža prodala utrdbi Stopnik in Velenje Herdegnu Ptujskemu. Leta 1362 je Friderik Ptujski izročil utrdbo Velenje - vest Welen - kot očetovo dediščino vojvodi Rudolfu in jo prejel od njega v zajem, vendar je po Rudolfovi smrti spet postala ptujska last. Kot dota Ane Ptujske je grad prišel v roke Hansa Liechtensteinskega. Ta je v sporu s Celjani grad izgubil, vendar so mu ga morali leta 1393 po razsodbi vojvode Albrehta spet vrnili. 1437 sta ga posedovala njegova vnukinja Kreszenza, soproga Konrada iz Kraiga, in njen brat Hans, upravljal pa ga je Jošt s Turna. Med leti 1477-1501 ga je posedoval Žiga Liechtenberški, ki je izpričan tudi kot oskrbnik Forhteneka ter upravitelj v Šoštanju in Kacenštajnu. Sledil mu je Franc Liechtenberški, ki je izpričan tudi kot oskrbnik Forhteneka ter upravitelj v Šoštanju in Kacenštajnu. Sledil mu je Franc Liechtenberški, poslednji svojega rodu, ki je grad s pritiklinami 1537 podaril sinu Erazma Wagna z Liechtenberga pri Litiji, Hansu Wagnu Wagensberškemu, začetniku štajerske veje wagensberških. Ta pa ga je leta 1544 zapisal svoji ženi Heleni, hčerki Felicijana pl. Petschacha za prineseno doto 2.000 gld. Po smrti Hansa Wagna 1553 je prevzel dediščino in s tem grad njegov sin Balthasar - Botežar, pozneje pa vnuk Hans Žiga, ki je gospoščino leta1598 prodal Boltežarju Heriču s Turna in Pakenštajna, ta pa jo je že 1603 zamenjal za neke druge posesti s Hansom Ludvikom Sauerjem s Kozjaka. Sauerji so ostali v posesti gradu in gospoščine do 1797, nato si sledijo Gabriel Pauer, 1829 Edvard Trigler, 1851-1858 Hebert grof d'Harnoncourt-Unverzagt, 1858 Karl pl. Adamovich, 1918 pa je kupil grad grof Coronini-Kromberk in ga posedoval do zadnje vojne. V njem je zdaj Muzej Velenje.